Naselbina se kot villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza v pisnih virih prvič omenja leta 1001, v listini cesarja Otona III. V 11. in 12. stoletju je naselje pridobivalo pomen in postalo zgodnje urbano naselje s centralnim pomenom za širšo regijo. Po kraju se je že 1100 in 1102 poznejši koroški vojvoda Henrik Spanheimski poimenoval goriški, od srede 12. stoletja pa ime naselja prevzamejo pomembni Goriški grofje. Novejše raziskave nakazujejo, da se je kraj preoblikoval v trško naselbino, še preden je Majnhard II. Goriški 24. junija 1210 izdal listino, s katero je Gorici podelil pravico do tedenskega sejma.
Ko je leta 1500 rodbina Goriških grofov izumrla, so oblastniki v grofiji postali avstrijski Habsburžani, po krajši zasedbi Beneške republike med letoma 1508 in 1509. Pod habsburško oblastjo se je mesto razširilo ob vznožju gradu. V tem obdobju so v mesto prispeli naseljenci iz severne Italije in razvila se je živahna trgovina. Gorica je postala večetnično mesto, v katerem so govorili furlanščino, nemščino, slovenščino ter beneško narečje.
Sredi 16. stoletja je Gorica postala središče protestantske reformacije, ki se je širila iz sosednjih severovzhodnih vojvodin Kranjske in Koroške. Mestu je obiskal tudi vidni slovenski protestantski pridigar Primož Trubar. Do konca stoletja pa je na Goriškem zaživela katoliška protireformacija, ki jo je vodil tamkajšnji dekan Janez Tavčar, ki je pozneje postal ljubljanski škof. Tavčar je bil tudi zaslužen tudi za to, da je v mesto pripeljal jezuite, ki so nato imeli pomembno vlogo v izobraževalnem in kulturnem življenju.
Gorica
 |
Imena: Gorica, Goriza, Görtz, Gorizia Leto ustanovitve: 1304-1323 Ustanovitelj: kraj z darovnico cesarja Otona III. Zavetnik: sv. Hiarij in Tacijan Pomembni datumi:
|
.jpg){kind=link}