Na živahnem križišču trgovskih poti, kjer je bilo mogoče varno prečkati Dravo, so se ljudje naselili že ob koncu tretjega tisočletja pred našim štetjem. V pozni železni dobi so območje naselili Kelti, največji razcvet pa je mesto doživelo ob prihodu Rimljanov. Takrat naj bi na območju Poetovione, ki je bila ena izmed najpomembnejših sedežev rimske vojske, po ocenah arheologov živelo okrog 30 tisoč prebivalcev.

Sredi 5. stoletja so ozemlje opustošili Huni, na nezasedeno ozemlje pa so postopoma prodirali Slovani. Ob koncu 8. stoletja je Ptuj prešel pod frankovsko oblast, proti koncu 9. stoletja pa je oblast nad mestom prevzela Salzburška nadškofija.

Podoben razcvet trgovine kot v rimskem času je mesto doživelo šele v 11. stoletju s prihodom novih gospodarjev – gospodov Ptujskih. »Slednji niso bili uspešni le na vojaškem področju, temveč so se izkazali tudi kot široko razgledani in zahtevni podporniki umetnosti. Mesto so vojaško utrdili, na ruševinah starega postavili nov grad, oživelo pa je tudi trgovanje na velike razdalje.« (Marija Hernja Masten, Staro mesto ob Dravi)

Leta 1132 pisni viri omenjajo Friderika, gospoda Ptujskega, ki kot salzburški ministerial postane lastnik velikih posesti na Štajerskem. Leta 1147 salzburški nadškof Konrad I. na novo pozida grad na Grajskem griču, na temeljih starega propadlega. Že v prvi polovici 13. stoletja so nastale vse pomembne ptujske zgradbe: utrdba na grajskem griču, dominikanski samostan in Mali grad, minoritski samostan in cerkev sv. Jurija. Sredi 13. stoletja, okoli leta 1250, je Ptuj tudi uradno pridobil status mesta in s tem tudi pravico do obzidja, ki je povezalo vse mestne zgradbe, oba samostana in grad.

Ob koncu 16. stoletja se je pričela gospodarska recesija, mesto pa je zaradi pomembne strateške lege prevzelo obrambo proti Turkom. Ko se je prebivalcem le uspelo ubraniti Turkov, so mesto prizadeli hudi požari in druge ujme ter mu postopoma vzele blišč najbogatejših let. »Kljub temu je minoritom in dominikancem v 17. in na začetku 18. stoletja še uspelo temeljito in velikopotezno barokizirati oba samostana, grof Walter Leslie in njegovi nasledniki pa so grad iz asketske utrdbe spremenili v bogato rezidenco.« (Marija Hernja Masten, Staro mesto ob Dravi)

Ptuj

Imena: Ptuj, Pettau, Optuj Leto ustanovitve: okoli leta 1250 Ptuj pridobi status mesta Ustanovitelj: Salzburška nadškofija Zavetnik: sv. Jurij Pomembni datumi: 1132, prva omemba gospodov Ptujskih 1222-1232, v mestu deluje kovnica denarja 1230, prihod dominikancev 1239, prihod minoritov 1376, salzburški nadškof Pilgrim Pucheim Ptuju potrdi mestne pravice in statut, ki je najstarejši tovrstni pravni dokument na Slovenskem 1396, osmanska vojska požge mesto

Vitez sv. Jurij se je rodil v Kapadokiji. Nekoč je prišel v provinco Libijo, v mesto Silene. V tem mestu je pustošil zmaj, ki je ustrahoval prebivalce, ljudje v mestu pa so začeli hraniti zmaja z dvema ovcama dnevno, da bi preprečili njegove napade in ubijanja. Ko to ni več zadostovalo, so ga hranili z eno ovco in enim človekom na dan. Kralj je zapovedal, da bo izbiro žrtve odločil žreb. To se je vrstilo tako dolgo,jurij dokler žreb ni izbral kraljeve hčere. Kralj je bil obupan in je poskušal žrtev na vsak način preprečiti, vendar so meščani ostali neomajni. Žrtev se mora izvršiti, tako kot so tudi oni morali žrtvovati svoje otroke. Kralj je popustil, objel je svojo hčer in jo popelja na mesto, kamor je prihajal zmaj. Mimo je prišel Jurij in vprašal neko ženo kaj se dogaja. Povedala mu je in ga rotila naj gre naprej, da ga zmaj ne ubije.

Jurij pa je ogovoril mladenko: “Mladenka, ne boj se, tukaj sem, da ti pomagam.” Mladenka je odgovorila: “Za božjo voljo dobri vitez, pojdi svojo pot. Ne moreš me rešiti.” Ko sta tako govorila, se je prikazal zmaj, ki je že tekel proti svoji žrtvi. Jurij, ki je bil na konju, je z mečem zamahnil proti zmaju v obliki križa in se pognal nadenj. Ranil ga je in ga s težkim udarcem spravil na tla. Nato je rekel mladenki: “Podaj mi svoj pas in ga zapasaj zmaju okrog vratu. Ne boj se.” Ko je tako storila, ji je zmaj krotko in ponižno sledil. Dekle je peljala zmaja v mesto in povzorčila veliko panike med ljudmi. Pomirili so se šele, ko jim je Jurij povedal, da se naj ne bojijo, saj bo zmaja ubil. “Ne bojte se več, verjemite v Jezusa, krstite se, jaz pa bom ubil zmaja” jih je pomiril.

Kralj se je dal krstiti, prav tako pa tudi meščani. Jurij je zmaja ubil in ga z volovsko vprego odvlekel iz mesta na polje. Kralj je v zameno dal zgraditi cerkev Gospe naše in sv. Jurija, na tistem mestu pa je na dan privrel “vrelec žive vode, ki je pozdravil vse, ki so pili od njega.”

Viri

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vischer_-Topographia_Ducatus_Stiriae-297_Pettau-_Ptuj.jpg
https://www.heraldry-wiki.com/wiki/File:Ptuj.hagyu.jpg
https://ptuj-guide.com/legenda-o-svetem-juriju/

Marija Hernja Masten, Staro mesto ob Dravi