Leta 1091 je grof Engelbert I. Spanheim prvemu opatu šentpavelskega benediktinskega samostana Wecelinu, podaril tudi med drugim neposeljeno pokrajino ob Radoljni (heremum Radimlahc), lovreško pokrajino.
V 12. stoletju se je okoli na novo zgrajene samostanske podružnice začelo oblikovati naselje. Sprva so kraj, zaradi nepomembne prometne vloge in značilnosti takratne pokrajine, imenovali Sv. Lovrenc v puščavi. Benediktinci so leta 1214 ustanovili župnijo, segajočo od Lobnice pa vse do potoka Velke na zahodu. Devet let kasneje, leta 1222, se je kraj razvijal že v pravo trško naselje, in kmalu zatem tudi od Leopolda III. dobil trške pravice. Iz teh časov je znan tudi prvi popis prebivalstva kraja.
Kraj je bil v 15. stoletju pod vplivom raznim vpadom limbuških in vuzeniških gospodov ter Otona Pergauerja, ki je bil oskrbnik celjskih grofov na Muti, in je leta 1407 požgal grad na Fali, dravski brod ter upravni dom v Lovrencu, vključno s cerkvijo in trgom. Šentpavelski opat je v naslednjih letih zgradil novo cerkev in utrdil obrambni zid, kateri pa je odigral pomembno vlogo v 15. stoletju v času turških vpadov.
Lovrenc na Pohorju |
Imena: Lovrenc na Pohorju, St. Lorenz in der Wüste Leto ustanovitve: leta 1222 naselbina dobi omejene trške pravice Ustanovitelj: Zavetnik: sv. Križ Pomembni datumi: |